Ljubenske potice – sožitju med človekom in naravo

Že 120-letna tradicija izdelovanja butaric, cvetnonedeljskih snopov, presmecev ali po ljubensko potic je za Ljubno ob Savinji še ena etnografska posebnost. Tako znova in znova zaznamujejo Ljubenci novo pomlad in cvetnonedeljski praznik z barvitimi figuralnimi butarami, v katere so vpletene zgodbe, ki jih prinaša spomin na življenje v preteklosti, vpletene novitete sodobnega časa, ujete podobe živega in neživega, sakralnega in posvetnega. Njihova posebnost, tudi v celotnem slovenskem in evropskem prostoru, je figuralnost, torej izdelava potic v najrazličnejših oblikah, vendar dosledno z naravnimi gradivi, z rastlinjem,šibjem, lesom, lubjem, plodovi ... Motivno bi lahko razdelili ljubenske potice v tri temeljne skupine. Prvo redstavljajo potice, ki prikazujejo najrazličnejša (kmetijska) orodja, naprave, predmete (npr. sekira, tesarska sekira, motorna žaga, plug, grablje) ter predmete, povezane z notranjo opremo bivališč in za razne oblike duhovne ustvarjalnosti (npr. harmonika, kitara, trobenta, knjiga).
Tradicija izdelovanja potic je na Ljubnem tesno povezana s tukajšnjim načinom življenja. Kot takšne so lep dokaz, kako se v ljudski umetnosti prelivata estetika in funkcionalnost. Podobe, figure, motivi potic predstavljajo orodje ter predmete s kmetij, predmete za osebno rabo, duhovite prizore iz vsakdanjega ali iz verskega življenja. Potice so po pravilu izdelane povsem ročno; od nekdaj namreč velja, da so prave potice samo tiste, ki so narejene doma. Med tradicijo in sodobnostjo pa biva še en element ljubenskih potic − naziv. Naziv »potica« govori o nekdanji posebnosti cvetnonedeljskih butar. Te so bile nekakšna kombinacija kruha ali peciva in mladega pomladnega zelenja. Mnogi kraji so to ime že pozabili ali ga zamenjali za bolj uveljavljeno − butara. Temu gre seveda pripisati dejstvo, da se kruha in peciva ne obeša več na butare. Tukaj namesto nekdaj peciva ali kruha dodajo med pomladansko vejevje kakšno jabolko ali pomarančo. Ime »potica« pa se je kljub temu ohranilo in se uporablja še danes. Ljubno ob Savinji torej ni več samo izjemno naselje, zibelka splavarstva,(avgusta letos bodo praznovali 50-letnico tradicionalne prireditve Flosarski bal)ampak tudi kraj kjer se še ohranja sožitje med naravo in človekom.

Štefan Matjaž -Stepa