Prostovoljstvo ni plačano z denarjem, temveč z občutkom koristnosti in da si nekomu pripomogel k večji kvaliteti življenja. Daruješ svoj čas, energijo, dobro voljo, ideje drugim. To smo prepričani vsi prostovoljci in tudi organizatorji 5. Festival prostovoljstva, ki je potekal 21. aprila pred Mestno občino Celje, v organizaciji Celjskega mladinskega centra in Mestne občine Celje. Na prireditvi »Festival prostovoljstva«, ki jo je povezoval Damjan Trbovc so podelili priznanja vsem nominiranim prostovoljcem in nagrade Naj prostovoljcem leta 2009, s čimer so se jim javno zahvalili in jih nagradili za njihovo nesebično delo. Organizatorji so v okviru natečaja izvedli med vsemi prostovoljci Mestne občine Celje, ki so delovali na prostovoljnem področju v letu 2009. Prostovoljci so se potegovali za naj naslov v petih starostnih kategorijah in med njimi je štiričlanska komisija, v sestavi Marija Lokovšek (Mestna občina Celje), Aleš Vrečko (Mestna občina Celje), Bernarda Gaber (Zavod za šolstvo) in Ivana Ristić (Celjski mladinski center) izbrala po enega prostovoljca v petih starostnih kategorijah, in sicer:
-Naj prostovoljec 2009 od 12 do 15 let: skupina animatorjev iz Salezijanskega mladinskega centra;
- Naj prostovoljec 2009 od 16 do 19 let je postal Žiga Fideršek (Dom ob Savinji Celje);
- Naj prostovoljec 2009 od 20 do 29 let je postal Marko Kužner (Leo klub Celjski vitezi);
Naj prostovoljka 2009 od 30 do 60 let je postala Maja Brglez Vivod (Društvo Sožitje – društvo za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Celje);
-Naj prostovoljec 2009 nad 60 let je postal Ernest Večko (Društvo prostovoljcev za telefonsko pomoč v stiski »Klic upanja« in Ozara Slovenija – enota Celje).
Nagrade sta podelila Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje in Primož Brvar, direktor Celjskega mladinskega centra. Nagrade sta prispevala sponzorja TA Palma in Mladinska knjiga Celje.
Priznanja so prejeli tudi vsi ostali nominirani prostovoljci: Neja Tkalec, Maja Jakob, Simona Šinka, Anja Laubič, Natalija Toplišek, Tanja Močenik, Nika Knapič, Tjaša Golej, skupina koordinatorjev prostovoljstva iz Salezijanskega mladinskega centra, Mojca Krajnc, Slavica Seferovič, Tjaša Ožek, skupina mentorjev iz Salezijanskega mladinskega centra Celje, Irena Vuk, Matija Golner. Prav posebno priznanje za koordiniranje prostovoljnega dela pa je prejela ga. Alenka Tacol iz Gimnazije Celje Center.
Podelitev je spremljal tudi bogat kulturni program, kjer so sodelovale organizacije, ki so prijavljale svoje prostovoljce in druge, in sicer: Glasbena šola Celje, Društvo gluhih in naglušnih, Taborniki RDGO, Salezijanski mladinski center Celje, Turistično društvo Celje, OŠ Glazija, Gimnazija Celje Center MC Dravinjske doline.
Na stojnicah so organizacije predstavljale svoje dejavnosti in delo, in sicer: Turistično društvo Celje, Društvo gluhih in naglušnih Celje, Društvo tabornikov Rod II. grupe odredov Celje, Gimnazija Celje-Center, AŠ - športno šolsko društvo 4.julij, Zavod Žički tabor za duhovno rast, Društvo za pomoč in lepše življenje Mala pot Celje, Slovensko društvo za celiakijo, Društvo Sožitje - društvo za pomoč osebam z duševnimi motnjami Celje, Salezijanski mladinski center Celje, MC Dravinjske doline, Celjski mladinski center in Europe Direct Savinjska.
Zaključil bi z mislijo Damjana Trbovca: »Prostovoljstvo je nekaj kar osreči najmanj dva in sicer tistega, ki ga daje in tistega, ki ga sprejema«.
Štefan Matjaž - Stepa
ponedeljek, 26. april 2010
četrtek, 15. april 2010
Okrogla miza na temo »Obstanek mladih na gorskih kmetijah« in državno tekmovanje »Mladi in kmetijstvo« Šmihel nad Mozirjem 2010
Drugo soboto v aprilu sva se z Anjo Cencelj odpravila v Šmihel nad Mozirjem, kjer je potekala okrogla miza na temo »Obstanek mladih na gorskih kmetijah«. Gostje okrogle mize so bili: mag. Anton Perpar (biotehnična fakulteta), Rok Sedminek (podpredsednik CEJA), Rok Roblek (ZSPM), mag. Miran Naglič (KGZS) in Majda Zavšek Urbančič (MKGP). Gostje so podali mnenja glede obstanka mladih kmetov na gorskih kmetijah. Tako smo slišali dejstva, da se morajo mladi kmetje na svojih kmetijah soočati s številnim dejavnik, ki vplivajo na obstoj le teh na kmetijah. Ti so: oddaljenost kmetije, velikost kmetije, uporabnost zemljišča, generacijsko lastništvo, čustvena navezanost na zemljo … Na ogled so bila tudi likovna dela natečaja na temo »Rad pomagam na kmetiji«.
Po koncu razprave smo odšli v šotor, kjer se je odvijal kviz "Mladi in kmetijstvo".V kvizu se je pomerilo 12 ekip, ki so si pred začetkom tekmovanja izmenjala simbolična darila značilna za posamezno regijo. Tekmovanje je potekalo na izločanje v štirih krogih na temo: zelenjadarstvo (kapusnice in stročnice), slovenske avtohtone pasme v živinoreji, varna hrana in delovanje podeželske mladine v evropskem prostoru. Za prijetno popestritev med odmor so s kulturnim programom poskrbeli otroci podružnične šole Šmihel, oziroma pet deklic, sošolk, ki so edine obiskovalke tamkajšnje šole. Največ znanja je tokrat pokazala ekipa iz dolenske DPM Dobrava v sestavi sester Urške in Jerneje Žnidaršič ter Gala Selak. Druga je bila ekipa iz belokranjske regije DPM Metlika, ki so jo zastopali Jaka Dragoš, Jernej Starašinič in Tilen Vuk, pred vrstniki iz primorske regije DPM Vrsnik-Ledine. Društvo so zastopali Rok Kosmač, Petra Kavčič in Tamara Buh.
Štefan Matjaž -Stepa
Po koncu razprave smo odšli v šotor, kjer se je odvijal kviz "Mladi in kmetijstvo".V kvizu se je pomerilo 12 ekip, ki so si pred začetkom tekmovanja izmenjala simbolična darila značilna za posamezno regijo. Tekmovanje je potekalo na izločanje v štirih krogih na temo: zelenjadarstvo (kapusnice in stročnice), slovenske avtohtone pasme v živinoreji, varna hrana in delovanje podeželske mladine v evropskem prostoru. Za prijetno popestritev med odmor so s kulturnim programom poskrbeli otroci podružnične šole Šmihel, oziroma pet deklic, sošolk, ki so edine obiskovalke tamkajšnje šole. Največ znanja je tokrat pokazala ekipa iz dolenske DPM Dobrava v sestavi sester Urške in Jerneje Žnidaršič ter Gala Selak. Druga je bila ekipa iz belokranjske regije DPM Metlika, ki so jo zastopali Jaka Dragoš, Jernej Starašinič in Tilen Vuk, pred vrstniki iz primorske regije DPM Vrsnik-Ledine. Društvo so zastopali Rok Kosmač, Petra Kavčič in Tamara Buh.
Štefan Matjaž -Stepa
torek, 13. april 2010
petek, 9. april 2010
Ljubenske potice – sožitju med človekom in naravo
Že 120-letna tradicija izdelovanja butaric, cvetnonedeljskih snopov, presmecev ali po ljubensko potic je za Ljubno ob Savinji še ena etnografska posebnost. Tako znova in znova zaznamujejo Ljubenci novo pomlad in cvetnonedeljski praznik z barvitimi figuralnimi butarami, v katere so vpletene zgodbe, ki jih prinaša spomin na življenje v preteklosti, vpletene novitete sodobnega časa, ujete podobe živega in neživega, sakralnega in posvetnega. Njihova posebnost, tudi v celotnem slovenskem in evropskem prostoru, je figuralnost, torej izdelava potic v najrazličnejših oblikah, vendar dosledno z naravnimi gradivi, z rastlinjem,šibjem, lesom, lubjem, plodovi ... Motivno bi lahko razdelili ljubenske potice v tri temeljne skupine. Prvo redstavljajo potice, ki prikazujejo najrazličnejša (kmetijska) orodja, naprave, predmete (npr. sekira, tesarska sekira, motorna žaga, plug, grablje) ter predmete, povezane z notranjo opremo bivališč in za razne oblike duhovne ustvarjalnosti (npr. harmonika, kitara, trobenta, knjiga).
Tradicija izdelovanja potic je na Ljubnem tesno povezana s tukajšnjim načinom življenja. Kot takšne so lep dokaz, kako se v ljudski umetnosti prelivata estetika in funkcionalnost. Podobe, figure, motivi potic predstavljajo orodje ter predmete s kmetij, predmete za osebno rabo, duhovite prizore iz vsakdanjega ali iz verskega življenja. Potice so po pravilu izdelane povsem ročno; od nekdaj namreč velja, da so prave potice samo tiste, ki so narejene doma. Med tradicijo in sodobnostjo pa biva še en element ljubenskih potic − naziv. Naziv »potica« govori o nekdanji posebnosti cvetnonedeljskih butar. Te so bile nekakšna kombinacija kruha ali peciva in mladega pomladnega zelenja. Mnogi kraji so to ime že pozabili ali ga zamenjali za bolj uveljavljeno − butara. Temu gre seveda pripisati dejstvo, da se kruha in peciva ne obeša več na butare. Tukaj namesto nekdaj peciva ali kruha dodajo med pomladansko vejevje kakšno jabolko ali pomarančo. Ime »potica« pa se je kljub temu ohranilo in se uporablja še danes. Ljubno ob Savinji torej ni več samo izjemno naselje, zibelka splavarstva,(avgusta letos bodo praznovali 50-letnico tradicionalne prireditve Flosarski bal)ampak tudi kraj kjer se še ohranja sožitje med naravo in človekom.
Štefan Matjaž -Stepa
Tradicija izdelovanja potic je na Ljubnem tesno povezana s tukajšnjim načinom življenja. Kot takšne so lep dokaz, kako se v ljudski umetnosti prelivata estetika in funkcionalnost. Podobe, figure, motivi potic predstavljajo orodje ter predmete s kmetij, predmete za osebno rabo, duhovite prizore iz vsakdanjega ali iz verskega življenja. Potice so po pravilu izdelane povsem ročno; od nekdaj namreč velja, da so prave potice samo tiste, ki so narejene doma. Med tradicijo in sodobnostjo pa biva še en element ljubenskih potic − naziv. Naziv »potica« govori o nekdanji posebnosti cvetnonedeljskih butar. Te so bile nekakšna kombinacija kruha ali peciva in mladega pomladnega zelenja. Mnogi kraji so to ime že pozabili ali ga zamenjali za bolj uveljavljeno − butara. Temu gre seveda pripisati dejstvo, da se kruha in peciva ne obeša več na butare. Tukaj namesto nekdaj peciva ali kruha dodajo med pomladansko vejevje kakšno jabolko ali pomarančo. Ime »potica« pa se je kljub temu ohranilo in se uporablja še danes. Ljubno ob Savinji torej ni več samo izjemno naselje, zibelka splavarstva,(avgusta letos bodo praznovali 50-letnico tradicionalne prireditve Flosarski bal)ampak tudi kraj kjer se še ohranja sožitje med naravo in človekom.
Štefan Matjaž -Stepa
Naročite se na:
Objave (Atom)
