Nekaj o olcerjih in furmanih ter o njihovem delu

Zgornja Savinska dolina, kot imenujemo pokrajino ob zgornjem toku Savinje in ob Dreti, od soteske pri Letušu do Kamniško-Savinjskih Alp, slovi predvsem po svojih naravnih lepotah, neštetih možnosti za planinarjenje, številne športne aktivnosti ali samo mirne sprehode v objemu neokrnjene narave. Pomembno vlogo so v preteklosti doline odigrali obširni gozdovi. Vplivali so na oblikovanje same pokrajine, za katero so, poleg naselij v dolini obeh rek, značilne predvsem osamljene višinske kmetije. Prav poseben pečat so gozdovi vtisnili načinu življenja in dela tukajšnjih prebivalcev. Zato bom predstavi, kako so olcerji in furmani živeli nekoč in kakšno je bilo njihovo delo.

Sečnja lesa

Vse do II. svetovne vojne se je v mogočnih zgornjesavinjskih gozdovih večinoma prodajal neposekan les (»les na panju«), za sečnjo in spravilo pa je naročnik najel skupino gozdih delavcev, narečno imenovanih »olcerji«. To so bili največkrat sinovi številnih družin v vaseh in trgih, pogosto tudi sinovi lastnikov manjših gorskih kmetij. Delodajalci so jim bodisi kmetje, bodisi veleposestvo ljubljanske škofije, najpogosteje pa trgovci z lesom ali žagarski gospodarji. Skupino gozdih delavcev je vodil mojster, ki se je z naročnikom dogovoril za plačilo in po svoji presoji sestavil delovno skupino. V nižje ležečih gozdovih so sekali les jeseni, vendar v takšnem času, da se je oblovina osušila, v višjih legah pa se je sečnja pričenjala že v poletnih mesecih, ko je bilo drevje v »muzgi« (rasti). Savinjski olcerji so veljali za spretne in marljive, kljub izredno težkemu delu. Vse do I. svetovne vojne je namreč ves posek potekal samo s pomočjo sekir. Prve ročne žage, ki so delavcem nekoliko olajšale delo, so se v naših gozdovih začele pojavljati šele tik pred I. svetovno vojno, motorne žage pa šele po II. svetovni vojni. Pri svojem delu so olcerji uporabljali za lupljene drevesne skorje šepser ali šeler, za sečnjo malarin in maseko. Najpogosteje so za žaganje uporabljali amerikanko in robidnico. Žagi sta se razlikovale po obliki zobovja za žaganje.

Spravilo lesa

Težavno, naporno in zamudno je bilo spravilo posekanega lesa v dolino, saj je potekalo v zimskem času, poleg tega pa najboljši gozdovi Zgornje Savinjske doline ležijo v hribovitem, včasih tudi gorskem in težko dostopnem svetu, kar je delo še oteževalo. Pred II. svetovno vojno, ko še ni bilo gozdnih cest, so za spravilo uporabljali posebne transportne naprave, imenovane riže. Gozdni delavci so ločili različne vrste riž oziroma drč. Najenostavnejše so bile zemeljske drče, pri čemer so izkoristili naravne jarke in vdolbine. Takšen način spravila je bil primeren le za premagovanje krajših razdalj. Za premagovanje daljših razdalj so gradili lesene riže, ki so zaradi nosilcev dobile ime »riže po luft«, višek tesarskega dela pa so predstavljale vodne riže. Gradili so jih tam, kjer je bilo zemljišče že preveč položno za druge vrste riž. Najprej so uredili »puč«, zaporo vode in jo nato speljali v vodotesno rižo iz tesarskega lesa. Spoje so zamašili z mahovino, gradnjo pa so zaupali le izkušenim mojstrom.

Gradnja lesenih riž

Prave mojstrovine so predstavljale lesene riže, ki so po vsej verjetnosti izum avstrijskih gozdnih strokovnjakov, v naše kraje pa so jih prinesli savinjski olcerji, ki so še pred I. svetovno vojno delali v gozdovih Bosne, Črne Gore in Romunije. Gradnjo riže je vodil »rižmojster«, neke vrste gradbeni samouk, ki je svoje znanje prenašal iz roda v rod. Te tehnično izredno zahtevne spravilne naprave so največkrat potekale po težko dostopnem terenu. Premoščale so večkilometrske razdalje, globoke prepade, globeli in kotanje, včasih tudi nad 15 metrov višinske razlike. Zgrajene so bile iz 6 do 8 metrov dolgih »štosov«, notranja odprtina pa je merila med 60 in 80 centimetri. V ponos rižmojstrom govori dejstvo, da v celotni riži ni bilo ničesar železnega, saj so namesto žebljev uporabili »cveke« iz macesnovega lesa. Kljub temu pa so bile to izredno vzdržljive naprave, saj so prenesle pritisk tudi 800 – 900 kg težkih platanic, ki so drvele s hitrostjo preko 100 km/h. Naklon riže je moral zagotavljati dobro drčanje hlodov, riža sama pa je morala biti varna, saj je bilo ob njej med spuščanjem lesa mnogo delavcev. Za spravilo so jih uporabljali tudi še po koncu II. svetovne vojne, a jih že kmalu izpodrinejo žičnice in gozdne ceste.

Poštarji

Delavce ob zgornjem delu riže si imenovali »kodarji«, ob izteku so delali »placarji«, Vzdolž celotne riže pa so bili razporejeni »poštarji«, ki so imeli še posebej odgovorno delo. Njihova naloga je bila vzdrževanje vseh naprav, v prvi pa prenašajo povelje glede poteka dela na riži. Pri tem so uporabljali enotne komande, ki so jih prinesli iz tujine. Za streho nad glavi jim je služila enostavno zavetišča »pošte«, ki pa so bile bolj kot njim zavetišče pred slabim vremenom namenjene zbiranji vode, s katero so v mrzlih nočeh polivali rižo, da je zmrzal povzročila boljše drčanje platanic. V primeru, da je les drčal prehitro, pa so v rižo metali zemljo ali zabili »mačka«.

Bivališča gozdih delavce

Vse do II. svetovne vojne so olcerji, v času sečnje in spravila lesa, prebivali v zasilnih bivališčih, ki so jih bližini delovišča postavili sami. Tako imenovane »skorjevke« so bile grajene iz drogovnjakov, pokrite s smrekovo skorjo, ki je na obeh straneh segala do tal. Na sredini prostora je bilo ognjišče, ob straneh klopi zadnjem delu pa ležišče, postlano s smrečjem. Gradili so jih manjše skupine, 3 – 5 ljudi, ali pa za večje, tudi do 20 delavcev. Tem, kjer je delo trajalo daljše obdobje, so postavili »bajte«. Te so bile že dokaj solidno grajene. Stene so bile iz debel, za strešno kritino pa so uporabljali skorjo ali skodle. Da je bajta bolje tesnila, so med špranje zataknili mahovino, njihova notranja ureditev je bila podobna tisti v skorjevki. Šele po letu 1945 so začeli graditi gozdarske koče v katerih je bilo bivanje udobnejše in precej bolje organizirano. Svoj pomen začnejo gozdarski objekti izgubljati z gradnjo gozdnih cest, saj se delavci začnejo dnevno vračati z dela v gozdu.

Furmani

Furmanska dejavnost – prevoz blaga in lesa z vprežnimi vozovi – se je v Zgornji Savinjski dolini ohranila dlje kot drugod v Slovenji. Vzrok je v tem, da je bilo to območje dolgo časa prometno odrezano od ostalega dela Slovenije in je zemljepisno predstavljalo dokaj zapet prostor. Furmanstvo je začelo izgubljati pomen z uvajanjem sodobnih prevoznih sredstev. Kljub temu, da so tovore na cestah že kmalu po II. svetovni vojni začeli prevzemati tovornjaki, pa so se vprežni vozovi ohranili vse do sredine 50-ih let 20. stoletja.
Nekaterim prebivalcem doline, čeprav redkim, je furmanstvo predstavljalo poklic, kiso ga opravljali sami ali s pomočjo družine, spet drugi so se udinjali pri lastnikih vprežnih vozov proti plačilu. Prevladujoče v dolini pa je bilo tako imenovano kmečko furmanstvo, ko so se kmetje priložnostno ukvarjali s furmanskimi dejavnostmi kot dodaten vir zaslužka. Furmani, ki so bili na cesti od ranega jutra do poznega večera, v hudem mrazu in neznosni vročini, so največkrat vozili v skupinah, predvsem zaradi nudenja pomoči na strmih klancih in ob raznih nezgodah. Za prevoz so uporabljali »parizarje«, izrazito tovorne vozove z močnim orodjem v katere so vpregli konje.


Vir:
Muzej Vrbovec:Muzej in muzejske zbirke v Zgornji Savinjski dolini

Štefan Matjaž - Stepa