četrtek, 24. september 2009
torek, 22. september 2009
Pridelava in predelava hmelja na kmetiji Vranič p.d. na kmetiji Rjavc v Prekopi
Ena od najbolj razpoznavnih pokrajinskih značilnosti in dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini je hmeljarstvo. Je najbolj intenzivna poljedelska panoga, namenjena pridobivanju hmeljevih storžkov, ki jih uporabljajo predvsem v pivovarstvu.
Da še bolje raziščemo dejavnosti povezane z »zelenim zlatom« smo obiskali kmetijo Vranič p.d. kmetijo Rjavc v Prekopi. Tam sta nas prijazno sprejeli Katja in Jerca Vranič, ki sta nam razkazali kako poteka hmeljarstvo pri njih. Najprej smo si ogledali, kako potka obiranja hmelja na polju. Kot nam je povedala Jerca je pridelovanje hmelja in njegova predelava zahtevno opravo, zato so potrebni visoka stopnja specializacije, strokovnosti in dobra organiziranost. Še ne dolgo tega so bili v času pridelovalnih konic potrebni zelo veliki vložki žive delovne sile. Potrebe po sezonskih delavcih so močno zmanjšale šele z množičnim uvajanjem sodobne mehanizacije. Ta je olajšala in pospešila predvsem obiranje, saj je en stroj nadomestil približno 600 ročnih obiralcev, s celovito racionalizacijo pa se je število potrebnih ur za obdelavo hektarja hmeljišča zmanjšalo z okrog 4200 na 650. Izvemo tudi, da je do napredka je prišlo tudi pri drugih opravilih. Prekopavanje je postalo strojno, nekdanje lesene hmeljevke, po katerih se je vzpenjala rastlina, so nadomestile žice, lesene opornike so že skoraj povsem izpodrinili trajnejši betonski stebriči, z rednimi škropljenji se je zmanjšal učinek škodljivcev. Nato smo se odpravili v sušilnico hmelja. Tam nas je pričakal Katja. Razložila nam je, da se je z uvajanjem sodobnega načina sušenja povečale produktivnost sušenja.
Prijeten obisk smo sklenili s mislijo, da je modernizacija hmeljarstva pokrajina kar precej spremenila videz, vendar razsežna hmeljišča Spodnji Savinjski dolini še vedno dajejo neizbrisen pečat.
Nekaj o hmelju
Hmelj (Humolus lupulus) izvira iz Azije, kjer so ga poznali že pred našim štetjem. V Evropo so ga ob preseljevanju ljudstev zanesla slovanska plemena. Dokaz za to je skupen izraz v slovanskih jezikih, ki kaže, da so ga poznala že v svoji prvotni domovini. Je zelnata ovijalka iz družine Cannabaceae z življenjsko dobo od 10 do 15 let. Dvospolna rastlina iz korenike vsako leto odžene poganjke, ki jih uporabljajo za njeno razmnoževanje. Hmeljarji gojijo samo ženske rastline, ki edine v času zorenja tvorijo storžke. Pridelujejo le neosemenjeni hmelj. Na lističih storžkov so žleze, ki izločajo lupulin, rumeno smolnato snov močnega vonja in grenkega okusa. Lupulin vsebuje okrog 55 % smole, 10 % grenke snovi in nekaj odstotkov eteričnega olja. Slednje daje pivu aromo, grenka snov mu zagotavlja poseben okus, smola pa onemogoča razvoj mlečnokislih bakterij in tako preprečuje kvarjenje. Za en hektoliter piva je potrebnih okrog 150 gramov hmelja.
Rastlina najbolje uspeva na globokih in primerno zračnih tleh, da se lahko zakorenini do globine dveh metrov, še bolj pomembno pa je ugodno podnebje z zadostnimi (700 do 1400 mm) in prek leta ustrezno razporejenimi padavinami ter dovolj visokimi temperaturami, pri čemer mora biti povprečna mesečna temperatura junija in julija vsaj 18 oC. Letna dolžina sončnega obsevanja mora znašati vsaj 1700 ur.
Najstarejše omembe hmelja na ozemlju Slovenije so v urbarjih iz 12. in 13. stoletja. Takrat je bilo hmeljarstvo razširjeno na posesti freisinških škofov na Škofjeloškem. Pozneje je bilo opuščeno in tudi Valvasor v 17. stoletju pridelovanja hmelja ne omenja. Do 19. stoletja so ljubljanski pivovarji hmelj kupovali na Češkem. V tridesetih letih 19. stoletja se je začela za pridelovanje hmelja zanimati Kranjska kmetijska družba. Prvi nasadi so se pojavili na Dolenjskem. Desetletje pozneje se hmeljarstvo omenja tudi na Štajerskem, kjer se je najprej uveljavilo na območjih Lenarta v Slovenskih Goricah, Gornje Radgone in Šmarja pri Jelšah, zlasti pa v okolici Slovenj Gradca.
Za začetek sodobnega hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini se običajno navaja leto 1876, ko je oskrbnik graščine v Novem Celju nekemu posestniku v Žalcu prinesel sadike nemške sorte “wü rttemberg”. Leta 1880 je bilo ustanovljeno Hmeljarsko društvo s sedežem v Žalcu in s tem je to mesto začelo postajati središče hmeljarstva. Pomembna ločnica je bilo leto 1886, ko so opravili prve poskuse z iz Anglije uvoženo sorto, ki se je pozneje uveljavila pod imenom “savinjski golding”. Šele z njo se je hmeljarstvo v Savinjski dolini dokončno ukoreninilo.
Površina hmeljišč na celotnem Slovenskem Štajerskem se je s 514 ha leta 1892 do leta 1913 povečala na 1629 ha. Takoj po 1. svetovni vojni je močno nazadovala, nato pa je začela hitro naraščati in leta 1928 je bilo zabeleženih okrog 2500 ha, celo nekaj več kot zdaj. Leta 1992 je bilo v vsej Sloveniji 2398 ha hmeljišč, kar je približno 5 % od vseh hmeljišč v Evropi oziroma 3 % od vseh svetovnih hmeljišč. Slovenija je za Nemčijo in Češko tretja najpomembnejša evropska pridelovalka hmelja, svetovno tržišče pa ceni predvsem izjemno kakovost; skoraj 90 % pridelanih količin izvozimo.
Na območju Spodnje Savinjske doline je dobre tri četrtine vseh slovenskih hmeljišč, pomembno so zastopana tudi v Šmarsko-Rogaškem podolju, na Krško-Brežiškem polju in v Zgornji Savinjski dolini, zasledimo pa jih še na območju Radelj ob Dravi, na Dravskem in Ptujskem polju, Kozjanskem, v okolici Novega mesta, Beli krajini, okolici Sevnice in še kje, medtem ko so vsi poskusi v osrednji Sloveniji propadli, v zahodni pa jih nikoli ni bilo.
Štefan Matjaž - Stepa
Da še bolje raziščemo dejavnosti povezane z »zelenim zlatom« smo obiskali kmetijo Vranič p.d. kmetijo Rjavc v Prekopi. Tam sta nas prijazno sprejeli Katja in Jerca Vranič, ki sta nam razkazali kako poteka hmeljarstvo pri njih. Najprej smo si ogledali, kako potka obiranja hmelja na polju. Kot nam je povedala Jerca je pridelovanje hmelja in njegova predelava zahtevno opravo, zato so potrebni visoka stopnja specializacije, strokovnosti in dobra organiziranost. Še ne dolgo tega so bili v času pridelovalnih konic potrebni zelo veliki vložki žive delovne sile. Potrebe po sezonskih delavcih so močno zmanjšale šele z množičnim uvajanjem sodobne mehanizacije. Ta je olajšala in pospešila predvsem obiranje, saj je en stroj nadomestil približno 600 ročnih obiralcev, s celovito racionalizacijo pa se je število potrebnih ur za obdelavo hektarja hmeljišča zmanjšalo z okrog 4200 na 650. Izvemo tudi, da je do napredka je prišlo tudi pri drugih opravilih. Prekopavanje je postalo strojno, nekdanje lesene hmeljevke, po katerih se je vzpenjala rastlina, so nadomestile žice, lesene opornike so že skoraj povsem izpodrinili trajnejši betonski stebriči, z rednimi škropljenji se je zmanjšal učinek škodljivcev. Nato smo se odpravili v sušilnico hmelja. Tam nas je pričakal Katja. Razložila nam je, da se je z uvajanjem sodobnega načina sušenja povečale produktivnost sušenja.
Prijeten obisk smo sklenili s mislijo, da je modernizacija hmeljarstva pokrajina kar precej spremenila videz, vendar razsežna hmeljišča Spodnji Savinjski dolini še vedno dajejo neizbrisen pečat.
Nekaj o hmelju
Hmelj (Humolus lupulus) izvira iz Azije, kjer so ga poznali že pred našim štetjem. V Evropo so ga ob preseljevanju ljudstev zanesla slovanska plemena. Dokaz za to je skupen izraz v slovanskih jezikih, ki kaže, da so ga poznala že v svoji prvotni domovini. Je zelnata ovijalka iz družine Cannabaceae z življenjsko dobo od 10 do 15 let. Dvospolna rastlina iz korenike vsako leto odžene poganjke, ki jih uporabljajo za njeno razmnoževanje. Hmeljarji gojijo samo ženske rastline, ki edine v času zorenja tvorijo storžke. Pridelujejo le neosemenjeni hmelj. Na lističih storžkov so žleze, ki izločajo lupulin, rumeno smolnato snov močnega vonja in grenkega okusa. Lupulin vsebuje okrog 55 % smole, 10 % grenke snovi in nekaj odstotkov eteričnega olja. Slednje daje pivu aromo, grenka snov mu zagotavlja poseben okus, smola pa onemogoča razvoj mlečnokislih bakterij in tako preprečuje kvarjenje. Za en hektoliter piva je potrebnih okrog 150 gramov hmelja.
Rastlina najbolje uspeva na globokih in primerno zračnih tleh, da se lahko zakorenini do globine dveh metrov, še bolj pomembno pa je ugodno podnebje z zadostnimi (700 do 1400 mm) in prek leta ustrezno razporejenimi padavinami ter dovolj visokimi temperaturami, pri čemer mora biti povprečna mesečna temperatura junija in julija vsaj 18 oC. Letna dolžina sončnega obsevanja mora znašati vsaj 1700 ur.
Najstarejše omembe hmelja na ozemlju Slovenije so v urbarjih iz 12. in 13. stoletja. Takrat je bilo hmeljarstvo razširjeno na posesti freisinških škofov na Škofjeloškem. Pozneje je bilo opuščeno in tudi Valvasor v 17. stoletju pridelovanja hmelja ne omenja. Do 19. stoletja so ljubljanski pivovarji hmelj kupovali na Češkem. V tridesetih letih 19. stoletja se je začela za pridelovanje hmelja zanimati Kranjska kmetijska družba. Prvi nasadi so se pojavili na Dolenjskem. Desetletje pozneje se hmeljarstvo omenja tudi na Štajerskem, kjer se je najprej uveljavilo na območjih Lenarta v Slovenskih Goricah, Gornje Radgone in Šmarja pri Jelšah, zlasti pa v okolici Slovenj Gradca.
Za začetek sodobnega hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini se običajno navaja leto 1876, ko je oskrbnik graščine v Novem Celju nekemu posestniku v Žalcu prinesel sadike nemške sorte “wü rttemberg”. Leta 1880 je bilo ustanovljeno Hmeljarsko društvo s sedežem v Žalcu in s tem je to mesto začelo postajati središče hmeljarstva. Pomembna ločnica je bilo leto 1886, ko so opravili prve poskuse z iz Anglije uvoženo sorto, ki se je pozneje uveljavila pod imenom “savinjski golding”. Šele z njo se je hmeljarstvo v Savinjski dolini dokončno ukoreninilo.
Površina hmeljišč na celotnem Slovenskem Štajerskem se je s 514 ha leta 1892 do leta 1913 povečala na 1629 ha. Takoj po 1. svetovni vojni je močno nazadovala, nato pa je začela hitro naraščati in leta 1928 je bilo zabeleženih okrog 2500 ha, celo nekaj več kot zdaj. Leta 1992 je bilo v vsej Sloveniji 2398 ha hmeljišč, kar je približno 5 % od vseh hmeljišč v Evropi oziroma 3 % od vseh svetovnih hmeljišč. Slovenija je za Nemčijo in Češko tretja najpomembnejša evropska pridelovalka hmelja, svetovno tržišče pa ceni predvsem izjemno kakovost; skoraj 90 % pridelanih količin izvozimo.
Na območju Spodnje Savinjske doline je dobre tri četrtine vseh slovenskih hmeljišč, pomembno so zastopana tudi v Šmarsko-Rogaškem podolju, na Krško-Brežiškem polju in v Zgornji Savinjski dolini, zasledimo pa jih še na območju Radelj ob Dravi, na Dravskem in Ptujskem polju, Kozjanskem, v okolici Novega mesta, Beli krajini, okolici Sevnice in še kje, medtem ko so vsi poskusi v osrednji Sloveniji propadli, v zahodni pa jih nikoli ni bilo.
Štefan Matjaž - Stepa
ponedeljek, 14. september 2009
Ovčarski praznik v Šmihelu nad Mozirjem
V Šmihelu nad Mozirjem vsako leto prirejajo Ovčarski praznik, kjer obujajo spomine na stare čase s prikazom življenja in dela planšarjev. Poleg zanimivega prikaza življenja planšarjev so program popestrili tudi ljudski pevci in godci.
Planšarstvo oz. planinsko pašništvo je posebna oblika pašne živinoreje, za katero je značilen vsakoletni odhod živine z območij trajne naselitve človeka na območja sezonske naselitve ob zgornji gozdni meji, kjer na tamkajšnjih planinah v topli polovici leta pasejo domače živali. S tem se zagotovi večja količina krme in tako omogoči reja večjega števila živali. Alpe veljajo za klasično območje planinskega pašništva.
Temeljne dejavnosti v pokrajini so gozdarstvo, živinoreja in turizem. Posebnost tega območja je planšarstvo – nekateri domnevajo, da je bilo prisotno že v pred antični dobi. Največ planinskih pašnikov je na Menini, na območju Krvavca, na Veliki planini in Dleskovški planoti, na Golteh, v skupini Rogatca, v Smrekovškem pogorju in na Raduhi.
Štefan Matjaž - Stepa
Planšarstvo oz. planinsko pašništvo je posebna oblika pašne živinoreje, za katero je značilen vsakoletni odhod živine z območij trajne naselitve človeka na območja sezonske naselitve ob zgornji gozdni meji, kjer na tamkajšnjih planinah v topli polovici leta pasejo domače živali. S tem se zagotovi večja količina krme in tako omogoči reja večjega števila živali. Alpe veljajo za klasično območje planinskega pašništva.
Temeljne dejavnosti v pokrajini so gozdarstvo, živinoreja in turizem. Posebnost tega območja je planšarstvo – nekateri domnevajo, da je bilo prisotno že v pred antični dobi. Največ planinskih pašnikov je na Menini, na območju Krvavca, na Veliki planini in Dleskovški planoti, na Golteh, v skupini Rogatca, v Smrekovškem pogorju in na Raduhi.
Štefan Matjaž - Stepa
Naročite se na:
Objave (Atom)
