V nedeljo 2. avgusta je v Sv. Lovrencu pri Preboldu potekalo 28. tradicionalno tekmovanje koscev, grabljic in štangarjev. Tekmovanje je bilo sestavljeno iz štirih sklopov. Najprej je moral kosec pokositi parcelo 10mx3m. Sodnike so ocenjevali natančnost košnje in hitrost košnje. V drugem delu so morale tri grabljice pokošeno travo pograbiti in jo obesiti na kozolček . Tretji del pa je bilo hitrostno postavljanje stebrov, kjer sta dva moška iz vsake ekipe postavljala stebre eden je delal luknje drugi pa jih je zanikoval.
Vmes pa je potekalo tudi tekmovanje »rdeča nit«, kjer je vseh šest tekmovalcev tekmovalo skupaj. Morali so se postaviti med rdeče obveze na lestvi in z njo najprej prevoziti slalom in paziti, da ne poderejo količka na katerem je bila voda, saj so v nasprotnem primeru dobili kazenske točke. Na koncu slaloma morali odložiti lestev v označenem prostoru in premagovati ovire, tako da so moški nosili ženske, katere so imele v rokah vsaka po dva kozarca vode. Preneseno vodo so nato zlili v vedro. Pri tej igri je bil pomemben čas in količina prenesene vode.
Zmagala ekipa, ki je imela iz vseh štirih iger najboljši čas, najmanj kazenskih točk in najboljšo sodniško oceno.
Gašper Krajnc
četrtek, 13. avgust 2009
ponedeljek, 10. avgust 2009
O FLOSU,FLOSARJIH IN NJIHOVEM ŽIVLJENJU
V dolgih petsto letih splavarjenja po Savinjski in Zadrečki dolini se je na rajžah pogumno izkazalo mnogo dobrih flosarjev; od podjetnih splavarskih gospodarjev in posestnikov, ki so skrbeli, da je takšna dejavnost sploh obstajala, do smelih krmanižev, katerih poznavanje plovbe, tokov, brzic in drugih nevarnosti na vodi je rajžo uspešno pripeljalo do konca, pa tja do savskih prednikov in drugih flosarjev, ki so splavarili les le do Celja.
Splavi (flosi)
Splavi so plovila, ki so sestavljeni iz medsebojno povezanih lesnih sortimentov (deblovine, desk ali tesanega lesa). Izdelava splava je odvisna od geoloških in hidroloških lastnosti reke, od vrste in oblike lesa, pa tudi od krajevnih navad. Narejeni so v obliki pravokotnika ali trapeza in se premikajo edinole z vodnim tokom, medtem ko se z vesli samo krmarijo. Manjši splavi (samci), so bili dolgi do 20 m, in sta jih vozila dva splavarja, večji splavi so bili dolgi tudi do 70 m in so jih vozili štirje splavarji (dva spredaj, dva zadaj). Na enem splavu samcu je bilo tudi do 20 kubikov lesa. Splavi, ki so prihajali iz manjših v večje reke, so se povezovali v večje splave. Splavi iz sredine 19. stoletja so se razlikovali po sestavi. »Zvezani flos« je bil splav iz hlodov, »rezani flos« pa iz desk in letev. Vezali so jih največ z brezovim trtjem, zbijali pa z lesenimi »cveki«. Vsak splav je imel po dve vesli, eno spredaj, drugo zadaj, ki sta bili pritrjeni v »sedlu«, le-to pa je bilo postavljeno na »stol«. Splave so začeli vezati najprej konec koledarske zime, zadnje splave pa so vezali v pozni jeseni, preden so šle na pot zadnje »rajže«, se pravi tudi še v novembru. Veljalo je, da je najboljše, če vežejo splave po trije splavarji in če so jih vezali od jutra do večera, so največkrat naredili tri splave, torej en vezan splav na splavarja.
»Mitrovčan« se je imenoval največji splav in je bil sestavljen in zvezan iz dvanajstih splavov samcev.
Splavarski mojster (krmaniž - krmar)
Splavarski mojster je bil najpomembnejši mož na splavu. Na mitrovškem splavu je veslal spredaj v levi riži pred kolibo (koliba je prostor na splavu, kjer so splavarji spali in imeli spravljeno hrano) in bil obenem tudi kuhar za vso posadko, ki je odslej jedla le na splavu. Drugi najpomembnejši mož na splavu mitrovčanu je bil prednjek v desni riži, ki je nadomeščal krmaniža in poleg veslanja pomagal tudi pristajati ali prijemati. Zadnjek v levi riži je imel na skrbi veslanje in privezovanje splava pri pristajanju ter je poleg veslanja pomival posodo in opravljal še kakšna druga dela.
Flosar je moral biti predvsem telesno dovolj močan in zdrav, pošten, prizadeven, moral je dobro »poznati vodo«, se pravi prodišča, čeri (žlake), jezove, mostove, mline.
Prva stopnja flosarjev so bili celjski zadnjeki in ko so bili le-ti dovolj izkušeni, so postali celjski prednjeki in to je pomenilo, da jim je splavarski gospodar zaupal vožnjo do Celja in vpeljevanje in vodstvo zadnjeka pri veslanju. To so bili fantje od 16 do 20 let, ki so lahko napredovali v rogliškega prednjeka, če so pokazali še več spretnosti in izkušenj z vožnjo na Savi vse tja do Zagreba.
Rogliški prednjek pa je lahko prišel na mitrovški splav in od teh so nekateri postali krmaniži in to je bila zadnja stopnja, do katere je lahko prišel flosar.
Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524 in od vsakega splava je bilo treba plačevati mitnino v vrednosti dveh dreves in tudi ribje kosilo. Poleg tega se je kasneje pobirala lesna mitnina na Dreti pri Vrbovcu in vodna mitnina v Radečah, in sicer od apna, ki so ga za potrebe cesarske vojske na Hrvaškem vozili iz Savinjske doline.
Savinja je bila plovna v dolžini 68 km, in sicer od Grvoljeve žage nad Ljubnem, vendar so šele v Celju, na Polulah, kjer je bilo prvo postajališče, delali dolge splave in sicer tako, da so po dva in dva »samca« poravnali in zbili skupaj z deskami. Še večji splav - »mitrovčana« so delali na Rugvici, na Hrvaškem. Ponavadi je obsegal 12 do 15 »samcev«, največji splavi pa so bili dolgi tudi do sedemdeset metrov.
.V letih pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je pomenilo v lesu približno 7200 kubičnih metrov, približno toliko tudi iz Radmirja. Splavarski gospodarji so imeli vzdolž Save in tja do Beograda veliko lesnih trgovin, saj je bil naš smrekov in jelov les zelo cenjen v stavbarstvu in mizarstvu.
Splavarski gospodar je oskrbel rajžo s hrano, z vrvmi, sekirami, svedri, žico, žeblji, vsak splavar pa je moral imeti svoje klešče in kol, osebno prtljago so imeli v nahrbtnikih.
Ko so »zdrešili« flos, jih je na poti čakalo nemalo nevarnosti. Nevarne so bile vožnje čez jezove, da se niso zaleteli v nosilne stebre ali pečine pod jezom, lahko so naleteli na brzice s skalami, na vrtince (limane) s premerom 400 m na Savi, na mline na obrežjih, na meglo, bagerje, pilote, ladje, nevaren pa je bil tudi močan veter proti toku.
Znali pa so se tudi poveseliti, marsikdaj katero ljudsko ubrano zapeti, pomoliti in priporočiti se flosarskemu patronu sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi »krstili« novinca. Vsak novokrščenec je moral obljubiti, da bo spoštoval flosarske »befele«, da bo »ahtal« flosarske skrivnosti in da jim bo »skušal biti čimbolj podoben, naj bo v dobrem ali v slabem…«.
Štefan Matjaž - Stepa
Splavi (flosi)
Splavi so plovila, ki so sestavljeni iz medsebojno povezanih lesnih sortimentov (deblovine, desk ali tesanega lesa). Izdelava splava je odvisna od geoloških in hidroloških lastnosti reke, od vrste in oblike lesa, pa tudi od krajevnih navad. Narejeni so v obliki pravokotnika ali trapeza in se premikajo edinole z vodnim tokom, medtem ko se z vesli samo krmarijo. Manjši splavi (samci), so bili dolgi do 20 m, in sta jih vozila dva splavarja, večji splavi so bili dolgi tudi do 70 m in so jih vozili štirje splavarji (dva spredaj, dva zadaj). Na enem splavu samcu je bilo tudi do 20 kubikov lesa. Splavi, ki so prihajali iz manjših v večje reke, so se povezovali v večje splave. Splavi iz sredine 19. stoletja so se razlikovali po sestavi. »Zvezani flos« je bil splav iz hlodov, »rezani flos« pa iz desk in letev. Vezali so jih največ z brezovim trtjem, zbijali pa z lesenimi »cveki«. Vsak splav je imel po dve vesli, eno spredaj, drugo zadaj, ki sta bili pritrjeni v »sedlu«, le-to pa je bilo postavljeno na »stol«. Splave so začeli vezati najprej konec koledarske zime, zadnje splave pa so vezali v pozni jeseni, preden so šle na pot zadnje »rajže«, se pravi tudi še v novembru. Veljalo je, da je najboljše, če vežejo splave po trije splavarji in če so jih vezali od jutra do večera, so največkrat naredili tri splave, torej en vezan splav na splavarja.
»Mitrovčan« se je imenoval največji splav in je bil sestavljen in zvezan iz dvanajstih splavov samcev.
Splavarski mojster (krmaniž - krmar)
Splavarski mojster je bil najpomembnejši mož na splavu. Na mitrovškem splavu je veslal spredaj v levi riži pred kolibo (koliba je prostor na splavu, kjer so splavarji spali in imeli spravljeno hrano) in bil obenem tudi kuhar za vso posadko, ki je odslej jedla le na splavu. Drugi najpomembnejši mož na splavu mitrovčanu je bil prednjek v desni riži, ki je nadomeščal krmaniža in poleg veslanja pomagal tudi pristajati ali prijemati. Zadnjek v levi riži je imel na skrbi veslanje in privezovanje splava pri pristajanju ter je poleg veslanja pomival posodo in opravljal še kakšna druga dela.
Flosar je moral biti predvsem telesno dovolj močan in zdrav, pošten, prizadeven, moral je dobro »poznati vodo«, se pravi prodišča, čeri (žlake), jezove, mostove, mline.
Prva stopnja flosarjev so bili celjski zadnjeki in ko so bili le-ti dovolj izkušeni, so postali celjski prednjeki in to je pomenilo, da jim je splavarski gospodar zaupal vožnjo do Celja in vpeljevanje in vodstvo zadnjeka pri veslanju. To so bili fantje od 16 do 20 let, ki so lahko napredovali v rogliškega prednjeka, če so pokazali še več spretnosti in izkušenj z vožnjo na Savi vse tja do Zagreba.
Rogliški prednjek pa je lahko prišel na mitrovški splav in od teh so nekateri postali krmaniži in to je bila zadnja stopnja, do katere je lahko prišel flosar.
Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524 in od vsakega splava je bilo treba plačevati mitnino v vrednosti dveh dreves in tudi ribje kosilo. Poleg tega se je kasneje pobirala lesna mitnina na Dreti pri Vrbovcu in vodna mitnina v Radečah, in sicer od apna, ki so ga za potrebe cesarske vojske na Hrvaškem vozili iz Savinjske doline.
Savinja je bila plovna v dolžini 68 km, in sicer od Grvoljeve žage nad Ljubnem, vendar so šele v Celju, na Polulah, kjer je bilo prvo postajališče, delali dolge splave in sicer tako, da so po dva in dva »samca« poravnali in zbili skupaj z deskami. Še večji splav - »mitrovčana« so delali na Rugvici, na Hrvaškem. Ponavadi je obsegal 12 do 15 »samcev«, največji splavi pa so bili dolgi tudi do sedemdeset metrov.
.V letih pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je pomenilo v lesu približno 7200 kubičnih metrov, približno toliko tudi iz Radmirja. Splavarski gospodarji so imeli vzdolž Save in tja do Beograda veliko lesnih trgovin, saj je bil naš smrekov in jelov les zelo cenjen v stavbarstvu in mizarstvu.
Splavarski gospodar je oskrbel rajžo s hrano, z vrvmi, sekirami, svedri, žico, žeblji, vsak splavar pa je moral imeti svoje klešče in kol, osebno prtljago so imeli v nahrbtnikih.
Ko so »zdrešili« flos, jih je na poti čakalo nemalo nevarnosti. Nevarne so bile vožnje čez jezove, da se niso zaleteli v nosilne stebre ali pečine pod jezom, lahko so naleteli na brzice s skalami, na vrtince (limane) s premerom 400 m na Savi, na mline na obrežjih, na meglo, bagerje, pilote, ladje, nevaren pa je bil tudi močan veter proti toku.
Znali pa so se tudi poveseliti, marsikdaj katero ljudsko ubrano zapeti, pomoliti in priporočiti se flosarskemu patronu sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi »krstili« novinca. Vsak novokrščenec je moral obljubiti, da bo spoštoval flosarske »befele«, da bo »ahtal« flosarske skrivnosti in da jim bo »skušal biti čimbolj podoben, naj bo v dobrem ali v slabem…«.
Štefan Matjaž - Stepa
Muzej flosarska zbirka
V središču Ljubnega ob Savinji, natančneje v lepo obnovljeni Petkovi hiši sem si ogledal muzej flosarske zbirke. Kot mi je povedala prijazna turistična delavka Barbara Rop, so muzej posvetili tistim, ki so živeli z reko in skusili, kako trdo je bilo nekoč življenje; torej flosarjev in plovcev.
Zbirka je razdeljena na dva sklopa. Prvi se deli na čas prve polovice 20. stoletja in še nekaj let po drugi svetovni vojni ter pripoveduje o življenju in liku splavarja, njegovi noši in opremi, o vsakdanjiku na splavu in o trgovini z lesom in zaslužku, ki ga je to delo prinašalo.
Drugi del zbirke pa kaže na tehniško dediščino splavarjenja. Prikazana je izdelava splava, različne vrste teh plovil ter njihovi posamezni elementi.
Razstava je ob projekciji nekaterih intervjujev s še živečimi splavarji in tistimi, ki so splavarjenje doživljali kot otroci ali žene in dekleta, ter filma Flosarji, še bolj zanimiva in vredna ogleda.
Izvedel sem, da je zbirko, ki je bila izdelana z veliko truda obiskovalo veliko število zgodovine željnih obiskovalcev. Prisotni so turisti iz prav vseh koncev Slovenije, ogromno pa je tudi tujcev; skupine, posamezniki, društva. Tako so nad zbirko navdušili obiskovalci iz Amerike, Londona, Slovaške, Nizozemske, Nemčije, Hrvaške, Belgije, Kanade in Francije.
V kolikor Vas bo pot popeljala na Ljubno ob Savinji Vas vabim, da si jo ogledate tudi sami.
Štefan Matjaž - Stepa
Zbirka je razdeljena na dva sklopa. Prvi se deli na čas prve polovice 20. stoletja in še nekaj let po drugi svetovni vojni ter pripoveduje o življenju in liku splavarja, njegovi noši in opremi, o vsakdanjiku na splavu in o trgovini z lesom in zaslužku, ki ga je to delo prinašalo.
Drugi del zbirke pa kaže na tehniško dediščino splavarjenja. Prikazana je izdelava splava, različne vrste teh plovil ter njihovi posamezni elementi.
Razstava je ob projekciji nekaterih intervjujev s še živečimi splavarji in tistimi, ki so splavarjenje doživljali kot otroci ali žene in dekleta, ter filma Flosarji, še bolj zanimiva in vredna ogleda.
Izvedel sem, da je zbirko, ki je bila izdelana z veliko truda obiskovalo veliko število zgodovine željnih obiskovalcev. Prisotni so turisti iz prav vseh koncev Slovenije, ogromno pa je tudi tujcev; skupine, posamezniki, društva. Tako so nad zbirko navdušili obiskovalci iz Amerike, Londona, Slovaške, Nizozemske, Nemčije, Hrvaške, Belgije, Kanade in Francije.
V kolikor Vas bo pot popeljala na Ljubno ob Savinji Vas vabim, da si jo ogledate tudi sami.
Štefan Matjaž - Stepa
49.Flosarski bal na Ljubnem ob Savinji
Splavarjenje je v Zgornji Savinski dolini pomenilo pomemben vir zaslužka , saj je vse 18. stoletja dalje veljalo za glavno gospodarsko panogo prebivalstva. Danes na Ljubnem ob Savinji nadaljujejo tradicijo vsako prvo nedeljo v avgustu z etnografska prireditvijo, kjer poteka prikaz flosarskih navad, dela in običajev – Flosarskim balom. Dogajanje na 49. Flosarskem balu smo skozi naše objektive zabeležili tudi mi.
Nekaj o Ljubnem ob Savinji:
Občina Ljubno leži na začetku ozke soteske, po kateri teče reka Savinja, ki se vije iz osrčja gora. Občina meji z občinami Mozirje, Gornji Grad, Luče in Črno na Koroškem. Po naravnih lepotah je ena najlepših v Zgornji Savinjski dolini. Zaradi svoje izredne lege je občina Ljubno izhodišče za številne lepe in zanimive planinske poti, obiskovalcem pa nudi tudi prijetne izlete po okolici. Od naravnih znamenitosti velja omeniti na prvem mestu Tirske Peči. Druga zelo pomembna naravna znamenitost je greben Smrekovec – Komen.
Naselje se prvič omenja l. 1247, leta 1442 pa se omenja kot trg. Omenja se tudi kot zibelka splavarstva in je začetek splavarske poti v Savinjskih Alpah, ki je peljala vse do Črnega morja. Ljubno ob Savinji je postalo močno središče trgovine z lesom, okoli leta 1600 je bilo v tem kraju 9 žag in 3 strojarne (obrat za obdelovanje surove kože), ki so se ohranile vse do 2. sv. vojne. Do danes je Ljubno ob Savinji še ohranilo svojo historično zasnovo trga, ki se je izoblikoval ob tako omenjenih dveh osrednjih trških prostorih. Ohranjena sta osnovna tlorisna zasnova naselja in gabarit (višina stavb).
V okviru 49. Flosarkega bala so potekale številne športne in kulturne prireditve. Naj jih naštejem le nekaj: predstavitev brošure Aleksandra Videčnika, igre in aktivnost v okviru fundacije Z glavo na zabavo, 7. tradicionalni Flostfest (Rock fešta), Stoji učilna zidana – nastop pevcev ljudske pesmi, predavanje Erika Rosenstaina – Exstremno kolesarstva, overitev naravnih vrednot Kolenčeva lipa, prikaz pridelave in predelave lana na kmetiji Hojnik (osrednja tema letošnjega Flosrskega bala), slikarsko-kiparska razstava – Slavice Tesovnik s prijatelji, kegljanje, turnirji v odbojki, turnir malega nogometa, muharsko ribiško tekmovanje, turnirji v tenisu, tekmovanje v smučarskih skokih …
Z Janom sva si z zanimanjem ogledala etnološko povorko s prikazom starih običajev skozi trg Ljubno ob Savinji, poizkusila pa sva tudi ajdnek, flancate, žlikrofe, zgornje-savinjski želodec, potico in ostale dobrote, ki so jih pripravile pridne gospodinje.
Da se boste posladkali tudi vi prilagam recept za ajdnek in žlinkrofe. Pa dober tek!
Recept za ajdnek:
- 0,5 kg ajdove moke
- 7 dl vrele vode
- 1 žlička soli
- 0,5 kg bele pšenične moke (tip 500)
- 2 žlički sladkorja
- 6 dag kvasa
- 5 dl toplega mleka
# 0,5 kg mletih orehov
# 2,5 dl toplega medu
Vodo posoli in zavri. Z njo popari ajdovo moko in dobro premešaj s kuhalnico. Počakaj, da se malo ohladi (naj bo mlačno, ne vroče).
- V toplo mleko zdrobi kvas, dodaj sladkor in žlico moke ter zmešaj. Kvas naj nekaj minut vzhaja.
- Pšenično moko vsuj na poparjeno ajdovo moko, dodaj vzhajani kvas in dobro pregneti. Testo mora biti zelo mehko, skoraj tekoče. Vzhaja naj okrog 30 minut.
- Pekač namasti s trdo maščobo (maslo, margarina). Z žlico ali zajemalko dajaj testo v pekač za prst na debelo po celotni površini, ob robovih pekača ga daj nekoliko višje.
- Posuj s polovico mletih orehov in pokapljaj s polovico toplega medu.
- Daj drugo plast testa po celi površini.
- Nanjo daj še preostale orehe in med.
- Daj še tretjo plast testa.
- Na toplem naj vzhaja še približno 20 – 30 minut. Preden damo ajdnek v pečico, ga s čopičem namažemo z mlačnim mlekom.
- Pečemo eno uro pri 180°C.
- Pečen ajdnek damo iz pekača na leseno desko in ga pokrijemo s prtom. Počakamo, da se ohladi.
ŽLINKROFI
So značilna jed Zgornje Savinjske doline. V času naših babic so jih gospodinje postregle samo ob velikih praznikih, kot sta božič in velika noč in takrat, ko so bili pri hiši delavci. In, da ne bo pomote: so drugačni kot idrijski žlikrofi.
Lahko jih naredimo za več obrokov in zamrznemo v zamrzovalniku, kjer brez težav počakajo tri mesece, če jih seveda ne pospravimo prej.
Kuhamo jih v osoljenem kropu okrog 15 min, odvisno od velikosti. Zamrznjene je potrebno vreti dlje.
Zabelimo jih z ocvirki ali prepraženimi drobtinami. Ponudimo jih s krompirjevo solato, kislim zeljem, solato, jabolčno čežano ali kompotom. Pri nas doma k mesnim ponudimo zeleno solato, k sadnim pa kompot.
Testo naredimo na enak način kot jušne rezance, le da dodamo vodo. Mehkejše je testo, lažje se valja.
Testo:
- 50 dag moke,
- 2-3 jajca
- malo mleka
- 1 žlico olja, voda (1-2dl)
- mesni nadev
Pustimo ga nekaj časa počivati, nato ga razvaljamo za nožev rob debelo (0,5cm). Iz nadeva oblikujemo kroglice in jih polagamo na rob testa v razmaku 3-4cm.
Kroglice pokrijemo s testom (posvaljkamo proti sredini testa tako, da kroglice niso več vidne). Ob svaljku prerežemo. Prerežemo tudi na sredi med dvema kroglicama.
Vsak žlinkrof primemo v roke, ob kroglici stisnemo obe plasti testa skupaj in oblikujemo kot petelinčke. Postavimo ga tako, da sta zavihka obrnjena navzgor in s prstom naredimo vdolbinico v kroglico. Kroglice pokrijemo s testom (posvaljkamo proti sredini testa tako, da kroglice niso več vidne). Ob svaljku prerežemo. Prerežemo tudi na sredi med dvema kroglicama.
Štefan Matjaž - Stepa
Nekaj o Ljubnem ob Savinji:
Občina Ljubno leži na začetku ozke soteske, po kateri teče reka Savinja, ki se vije iz osrčja gora. Občina meji z občinami Mozirje, Gornji Grad, Luče in Črno na Koroškem. Po naravnih lepotah je ena najlepših v Zgornji Savinjski dolini. Zaradi svoje izredne lege je občina Ljubno izhodišče za številne lepe in zanimive planinske poti, obiskovalcem pa nudi tudi prijetne izlete po okolici. Od naravnih znamenitosti velja omeniti na prvem mestu Tirske Peči. Druga zelo pomembna naravna znamenitost je greben Smrekovec – Komen.
Naselje se prvič omenja l. 1247, leta 1442 pa se omenja kot trg. Omenja se tudi kot zibelka splavarstva in je začetek splavarske poti v Savinjskih Alpah, ki je peljala vse do Črnega morja. Ljubno ob Savinji je postalo močno središče trgovine z lesom, okoli leta 1600 je bilo v tem kraju 9 žag in 3 strojarne (obrat za obdelovanje surove kože), ki so se ohranile vse do 2. sv. vojne. Do danes je Ljubno ob Savinji še ohranilo svojo historično zasnovo trga, ki se je izoblikoval ob tako omenjenih dveh osrednjih trških prostorih. Ohranjena sta osnovna tlorisna zasnova naselja in gabarit (višina stavb).
V okviru 49. Flosarkega bala so potekale številne športne in kulturne prireditve. Naj jih naštejem le nekaj: predstavitev brošure Aleksandra Videčnika, igre in aktivnost v okviru fundacije Z glavo na zabavo, 7. tradicionalni Flostfest (Rock fešta), Stoji učilna zidana – nastop pevcev ljudske pesmi, predavanje Erika Rosenstaina – Exstremno kolesarstva, overitev naravnih vrednot Kolenčeva lipa, prikaz pridelave in predelave lana na kmetiji Hojnik (osrednja tema letošnjega Flosrskega bala), slikarsko-kiparska razstava – Slavice Tesovnik s prijatelji, kegljanje, turnirji v odbojki, turnir malega nogometa, muharsko ribiško tekmovanje, turnirji v tenisu, tekmovanje v smučarskih skokih …
Z Janom sva si z zanimanjem ogledala etnološko povorko s prikazom starih običajev skozi trg Ljubno ob Savinji, poizkusila pa sva tudi ajdnek, flancate, žlikrofe, zgornje-savinjski želodec, potico in ostale dobrote, ki so jih pripravile pridne gospodinje.
Da se boste posladkali tudi vi prilagam recept za ajdnek in žlinkrofe. Pa dober tek!
Recept za ajdnek:
- 0,5 kg ajdove moke
- 7 dl vrele vode
- 1 žlička soli
- 0,5 kg bele pšenične moke (tip 500)
- 2 žlički sladkorja
- 6 dag kvasa
- 5 dl toplega mleka
# 0,5 kg mletih orehov
# 2,5 dl toplega medu
Vodo posoli in zavri. Z njo popari ajdovo moko in dobro premešaj s kuhalnico. Počakaj, da se malo ohladi (naj bo mlačno, ne vroče).
- V toplo mleko zdrobi kvas, dodaj sladkor in žlico moke ter zmešaj. Kvas naj nekaj minut vzhaja.
- Pšenično moko vsuj na poparjeno ajdovo moko, dodaj vzhajani kvas in dobro pregneti. Testo mora biti zelo mehko, skoraj tekoče. Vzhaja naj okrog 30 minut.
- Pekač namasti s trdo maščobo (maslo, margarina). Z žlico ali zajemalko dajaj testo v pekač za prst na debelo po celotni površini, ob robovih pekača ga daj nekoliko višje.
- Posuj s polovico mletih orehov in pokapljaj s polovico toplega medu.
- Daj drugo plast testa po celi površini.
- Nanjo daj še preostale orehe in med.
- Daj še tretjo plast testa.
- Na toplem naj vzhaja še približno 20 – 30 minut. Preden damo ajdnek v pečico, ga s čopičem namažemo z mlačnim mlekom.
- Pečemo eno uro pri 180°C.
- Pečen ajdnek damo iz pekača na leseno desko in ga pokrijemo s prtom. Počakamo, da se ohladi.
ŽLINKROFI
So značilna jed Zgornje Savinjske doline. V času naših babic so jih gospodinje postregle samo ob velikih praznikih, kot sta božič in velika noč in takrat, ko so bili pri hiši delavci. In, da ne bo pomote: so drugačni kot idrijski žlikrofi.
Lahko jih naredimo za več obrokov in zamrznemo v zamrzovalniku, kjer brez težav počakajo tri mesece, če jih seveda ne pospravimo prej.
Kuhamo jih v osoljenem kropu okrog 15 min, odvisno od velikosti. Zamrznjene je potrebno vreti dlje.
Zabelimo jih z ocvirki ali prepraženimi drobtinami. Ponudimo jih s krompirjevo solato, kislim zeljem, solato, jabolčno čežano ali kompotom. Pri nas doma k mesnim ponudimo zeleno solato, k sadnim pa kompot.
Testo naredimo na enak način kot jušne rezance, le da dodamo vodo. Mehkejše je testo, lažje se valja.
Testo:
- 50 dag moke,
- 2-3 jajca
- malo mleka
- 1 žlico olja, voda (1-2dl)
- mesni nadev
Pustimo ga nekaj časa počivati, nato ga razvaljamo za nožev rob debelo (0,5cm). Iz nadeva oblikujemo kroglice in jih polagamo na rob testa v razmaku 3-4cm.
Kroglice pokrijemo s testom (posvaljkamo proti sredini testa tako, da kroglice niso več vidne). Ob svaljku prerežemo. Prerežemo tudi na sredi med dvema kroglicama.
Vsak žlinkrof primemo v roke, ob kroglici stisnemo obe plasti testa skupaj in oblikujemo kot petelinčke. Postavimo ga tako, da sta zavihka obrnjena navzgor in s prstom naredimo vdolbinico v kroglico. Kroglice pokrijemo s testom (posvaljkamo proti sredini testa tako, da kroglice niso več vidne). Ob svaljku prerežemo. Prerežemo tudi na sredi med dvema kroglicama.
Štefan Matjaž - Stepa
Naročite se na:
Objave (Atom)
